Za najin dober odnos se mora on/ona spremeniti!

Gre za eno najpogostejših  zmotnih prepričanj, ki zastrupljajo naše odnose doma, na delovnem mestu, v trgovini, na cesti…..

Odnosi so dvosmerne ceste, pa vendar zelo težko prevzamemo odgovornost za del našega doprinosa v partnersko dinamiko.

Ljudje gledajo na obnašanje in delovanje politikov s posmehom ali s strahospoštovanjem. Psihološko gledano se njihovo obnašanje v samem bistvu ne razlikuje od tega, kar je večina od nas morda nekoč že naredila v privatnem življenju.

Ostajamo v slabi partnerski vezi, ker smo vanjo vložili veliko časa, truda in čustev.

Ostajamo na delovnem mestu, ki nas ne zadovoljuje, le zato, ker  uspemo vedno najti dovolj dobre razloge s katerimi opravičimo odločitev, da ostajamo in nismo sposobni jasno spregledati koristi, ki bi jih imeli ob spremembi.

Sami sprožamo razkole v prijateljskih in družinskih odnosih, prepiramo se zaradi nepomembnih stvari, pa vendar vidimo same sebe kot nekoga, ki se zavzema za mir – če bi se le nasprotna stran opravičila, oziroma spremenila.

Samoopravičevanje ni isto kot laž, ali iskanje izgovorov. Mnogo razlogov vodi ljudi, da se zatekajo k laži, ali izmišljanju neresničnih zgodb: da pomirijo jezo partnerja, starša ali nadrejenega; da ne bi bili kaznovani; da bi zadržali delovno mesto; da ne bi izgubili renomeja; da ne bi izgubili družbenega statusa. Velika razlika obstaja med tem kar »krivec« pove drugim, da bi jih prepričal v nekaj za kar verjame, da je resnica (»Nisem spal s to žensko«;«Nisem prevarant«) in samega procesa v katerem samega sebe prepričuje, da je bilo njegovo dejanje dobro. V prvi situaciji oseba zavedno laže, da se na ta način izvleče iz neprijetnih okoliščin. V drugi pa laže samemu sebi in prav zaradi tega je samo opravičevanje mnogo močnejše in bolj nevarno od eksplicitne laži.

Samoopravičevanje omogoča ljudem, da same sebe prepričajo kako je dejanje, ki so ga storili najboljša možna rešitev v dani situaciji. Ko kasneje razmišljajo o svojih postopkih in obnašanju jih doživljajo kot edine pravilne in mogoče: »Naredil sem najbolje, kar sem mogel«,«To je pravzaprav odlična rešitev problema«, »Dobil/dobila je kar si je zaslužil/a«.

Samoopravičevanje nam omogoča, da na svoje napake in slabe odločitve gledamo drugače kot na slabe odločitve in napake drugih. Omogoča nam, da zameglimo nesoglasje med svojimi postopki in moralnimi prepričanji.

Samoopravičevanje mnoge zakonske zveze/partnerske odnose obdrži pri življenju, ali pa jih razbije na drobne koščke. Večina parov svoja skupna življenja pričenja z optimizmom in vero v lepo prihodnost. Nekateri pari razvijejo močne medsebojne vezi, nekateri pa se odtujijo in njihova čustva zamrznejo. Nekateri  v odnosu najdejo izvor radosti in tolažbe, prostor kjer si krepijo »dušo«, vezo v kateri cvetijo kot posameznik in kot par. Za druge odnos predstavlja izvor prepirov in nesoglasij, prostor, ki jih utesnjuje in omejuje, ruši njihovo individualnost in razbija povezanost.

Ljudje smo si različni, vendar razlike niso nujno razlog za nastajanje prepadov med partnerjema.

Nekateri pari se zaljubijo prav zaradi razlik. Partnerji zaradi zaljubljenosti idealizirajo svojega izbranca in pomena medsebojnih razlik in partnerjevih negativnih lastnosti ne vidijo ali pa jih zmanjšujejo. Ljubezni med dvema osebama ne ubijajo nerazumevanje, prepiri, osebnostne  razlike niti goreči prepiri; ljubezen ubija samoopravičevanje.

Mnogi odnosi bi se lahko razvili drugače, če partnerja ne bi bila osredotočena  na opravičevanje samega sebe in obtoževanje drugega. Mnogi sebe vidijo kot osebo, ki trezneje razmišlja in iz tega razloga svoje mišljenje razumejo kot edino pravilno. Tu ne govorim o izgovorih katere vsi koristimo pri bolj ali manj trivialnih stvareh: »kdo je pustil odprt hladilnik, kdo ni plačal računa, kdo se natančneje spominja scene iz filma…«. Vrsta samoopravičevanja, ki lahko uniči naše odnose odraža napore da zaščitimo prepričanje o tem – KDO SMO in ne –  KAJ SMO STORILI:

Tudi, če se motim – žal mi je, tak sem.

Borimo se za osnovne slike, ki jih imamo o sebi, za svoje lastnosti, ki jih cenimo in jih ne želimo spremeniti.  Pogosto ne govorimo:« Jaz imam prav, ti se motiš«, temveč govorimo: »Jaz sem dober, ti nisi dober in ker nisi dober ne moreš ocenjevati mojih lastnosti«.

Vsak odnos je zgodba zase in kot vse zgodbe je podvržen izkrivljenim percepcijam in spominom sodelujočih, ki zgodbo dojemajo vsak iz svojega stališča. Drugih ne moremo prisiliti, da se spremenijo in da se vedejo drugače.  Prepričamo pa se lahko ali smo sposobni sprejeti razmišljanje našega partnerja  in si poskusimo odgovoriti na vprašanja kot so:

Kaj pa če se motim jaz?

Kaj pa če se lahko spremenim sam/a?