Matere in hčere – odnos treh?

Množica zaupljivih pogovorov med deklicami, adolescentkami, ženami, materami in tudi babicami, se vrti okoli dejanj in besed njihovih mam. Seveda vse ženske ne postanejo matere in vse matere nimajo hčera, toda vsaka ženska ima mamo, kdaj pa kdaj celo več mam. Vprašanje o odnosu MATI-HČI se postavlja vsaki ženski v tem ali onem trenutku skozi celotno življenje. Vprašanje se postavlja celo moškim, če to želijo ali ne – kdaj aktivno –  kdaj proti njihovi volji tudi, ko ne zavzemajo pozicije matere.

V težkem in neizbežnem izkustvu ženske, da je mati svoji hčeri, za hčer in, da je (ne pa tudi da nujno ostane) hči svoje matere, obstajajo brez dvoma poti, ki so boljše od drugih.

Ko ženska postane mama, se sreča z dvema modeloma realizacije svoje funkcije:

Biti ali MAMA ali ŽENA. Del družinskega stebla ali edinka s posebnim talentom. Odvisna ali samostojna. Predana drugim ali posvečena trajnemu programu lastnih izboljšav.

Oba modela lahko obstajata hkrati pri isti osebi, iste identitete, v istem telesu. Ali lahko izbere, da bo le MAMA ali le ŽENA? Dogaja se tudi, da se najde na sredini obeh modelov, oziroma, da uspeva usklajevati svojo pozicijo odvisno od življenjskih obdobji.

No mnoge se, hotele ali ne, najdejo izrazito na eni ali drugi strani:Bolj Mati kot Žena, oziroma bolj Žena kot Mati. Pa začnimo s prvimi.

BOLJ MATERE KOT ŽENE

In Izključitev tretjega – očeta.

To je ekstremna oblika materinske ljubezni, v kateri želja po simbiozi poskuša napolniti praznino v odnosu mati-otrok, za ceno vseh ostalih odnosov: z možem, odnosa otrok-oče in otrok ostali ljudje.

Nevroza materinske predanosti je ena od oblik pataloške predanosti, kjer se otroku posveti ves prostor, kjer mati uživa v absolutni premoči nad otrokom, ki je popolnoma odvisen od nje. To absolutno moč nad otrokom prikazuje z brezmejno predanostjo in prav to brezmejno predanost pričakuje tudi od otroka.

In zato: Ker so le otroci so bolj odvisni od žensk, so matere tako pogosto odvisne od odvisnosti njihovih otrok do njih.

Zaradi svoje (minljive) odvisnosti od rojstva dalje, pričnejo dojenčki obeh spolov brez razlik razvijati pričakovanja do mater. Odvisnost, ki se prične razvijati, ima drugačne posledice za fantke, ki si z materjo niso podobni, so drugega spola, kot za deklice, ki so si z materjo podobne – istega spola.

Prihod dojenčka zahteva v prvih mesecih njegovega življenja ogromno materinega časa, pozornosti in tudi določeno mero odrekanja. Vendar to še ne upraviči razmišljanja, da je edina dolžnost matere posvetiti se otroku, ali celo prenesti erotična čustva, ki bi jih morala čutiti do moža, ali ponovno vzpostaviti z možs svojim partnerjem, na otroka. Nekaterim ženskam je že pred porodom težko razumeti, da je ena plus ena lahko tri. Saj, če so prepričane, da je ena plus ena lahko le dve, bo prihod tretjega predstavljal problem. Partner lahko pomaga tako, da odločno zasede mesto moža in ljubimca.

Nagnjenost k prevelikem ˝investiranju˝ v otroka se dandanes vse bolj ceni. Tudi zato, ker so matere zaradi dela prisiljene otroka prej prepustiti v varstvo, čeprav ga v svoji domišljiji ne bi nikoli smele spustiti ˝iz maminega naročja˝.

OTROKA SE NE MORE NIKOLI PREVEČ LJUBITI

Je bojni klic mater željnih objekta, ki ga bodo oboževale. Objekt, s katerem se bodo zlile v eno, ga absorbirale.  Oboževanje, fuzija, absorpcija – vse to, kar moški ne dopuščajo, ker so preveč drugačni – premalo upogljivi, premalo šibki, da bi sprejeli ljubezensko moč. Otroci so nasprotje temu – popolni objekti, pasivni, popolnoma odvisni, vsaj za nekaj časa. Z deklicami je to še posebej lahko: materinska moč se lahko poveča z narcistično projekcijo na osebo, ki nam je podobna, ki se ji dovoli, da se razlikuje od matere samo v obliki, ki zadovoljuje materine nezadovoljene ali potisnjene želje.

OD PRETIRANEGA VPLIVA DO NARCISTIČNE ZLORABE

Narcistična zloraba otroka s strani staršev, še posebno matere, je projekcija starša na otroka, katerega talenti se ne uporabljajo, da bi se razvile otrokove zmožnosti, temveč da bi se zadovoljile potrebe po nagradi enega ali drugega starša. To je lahko ˝drama talentiranih otrok˝, kar je zelo aktualno v današnjih časih, saj postaja s kontrolo rojstev investiranje staršev veliko bolj izrazito.

Nastaja fenomen ˝otroka kralja˝, ki iz prestola pomeče vse, tudi očeta in z njim seksualno življenje matere, ker jo zaklene v ujetništvo identitete matere-bolj mati kot žena.

Narcistična zloraba se lahko pojavi v različnih kombinacijah: oče-sin, mati-sin, oče-hči, mati-hči. Zadnja zavzema najbolj uničujoče oblike, saj je narcistična projekcija zelo olajšana, ko je njen objekt otrok istega spola. Nezadovoljstvo kot izvor projekcije ima najverjetneje temelje v dejstvu, da govorimo o bitjih omejene samostojnosti, ki imajo slabo kontrolo nad svoji življenjem … tradicionalno smo to ženske.

Ko na dečka padejo naloge po uresničevanju starševskih-materinih pričakovanj, govorimo bolj o družinskih nalogah (vojak, družinski poklici, nasledstva) kot o osebnih nalogah.

Pričakovanja in vpliv starša-matere na hčerko se kaže v najbolj mračnih, arhaičnih oblikah, ki privedejo tudi do nasilja. Podleganje vzorom, podcenjevanje ženskega spola, povzročanje občutka krivde, so le nekatere. Mešanje identitet pa je najbolj subtilna oblika in s tem tudi najbolj nevarna.

Ne razlikovanje, mešanje identitet je zelo težko breme, težje od družinskega bremena, saj navzven ni izrazito in s tem ni omogočeno posredovanje tretje osebe.

Mnogo bolj kot pri dečkih je pri deklicah storjena narcistična zloraba neločljiva od zlorabe identitete, ker je deklica postavljena na mesto, ki ni njeno in ji je s tem odvzeta njena lastna identiteta in to s strani osebe katere dolžnost je, da ji pomaga pri izgradnji le te.

Ne glede na vzroke, ki pripeljejo do takih zlorab, bo rezultat za deklice: ponavljanje materinega nezadovoljstva. Saj je pretirano materino ˝investiranje˝ v deklico spremljano s pomanjkanjem ljubezni, ki se pri otroku preobrazi v pomanjkanje samospoštovanja, nenasitno iskanje priznanja in neutolažljivo iskanje ljubezni. ˝Talentiran˝ otrok ne neha množiti uspehe, poskuse, da bi s svojim talentom zaslužil ne zadovoljujočo ljubezen –  ne zadovoljujočo, ker ni usmerjena v njega, temveč v idealizirano sliko matere.