Delovni spori

Ljudje smo socialna bitja in se uresničujemo na podlagi odzivnosti našega okolja; življenjskega, delovnega, svetovnega. Vsaka od družbenih skupin – mladi, starejši, ženske in  moški, športniki, umetniki, ljubitelji živali, vegetarijanci, zeleni..- želi biti sprejeta, upoštevana in se dobro počutiti v okolju, v katerem živi in deluje.

Za vsako družbeno skupino velja, da mora biti obravnavana enakopravno in vključena v kakovostno komunikacijo. Ta mora biti dvostranska in neobremenjena. Če naše sporočilo ni bilo sprejeto, to ni dialog kot kakovostna komunikacija.

Tudi pri nas se uveljavlja spoznanje, da so (posebej zamolčani) delovni spori pogosto povezani prav z neenakimi možnostmi na delovnem mestu. Posledice teh zamolčanih sporov so za delavca in delodajalca podobno škodljivi kot spori, ki so že izbruhnili: stres, nižja storilnost, beg v bolniško odsotnost z dela, fluktuacija in s tem izguba usposobljenih strokovnjakov za delodajalca ter nepotrebna prekinitev poklicne poti za delavca.

Negativne posledice nerazrešenih sporov kot so upad komunikacije in slabitev kvalitete odnosov, razpad sistema ali odnosa, stagnacija sistema ali odnosa, nasilje, izključitev, neoptimalno delovanje sistema ali odnosa, predstavljajo resno oviro pri razvoju sistema ali odnosa.

Največkrat smo priča odločitvam, da odnosa ne ohranimo. Taka odločitev pušča vpletenim nelagodne občutke in negativna čustva še dolgo po nastalem konfliktu. Prav zaradi tega, torej osebnega zavedanja, da sem izkoristila vse možnosti za rešitev spora, spodbujam vpletene v konflikt, da navkljub naporu, ki je potreben za produktivno komunikacijo, stopijo na pot rešitve spora.

Vsak delodajalec s svojo proaktivnostjo na področju produktivnega reševanja sporov, v družbo pošilja sporočila, ki na dolgi rok spreminjajo naš odnos do konflikta samega. Na ta način opravljamo družbeno koristno delo, ki se zrcali v družbi v najnižji stopnji nasilja.